Beseda „lotto“ izhaja iz italijanščine in pomeni usoda.
V začetku 16. stoletja je bila igra zelo razširjena v Genovi. Tamkajšnja navada je bila, da izmed 80-ih imen izžrebajo 5 senatorjev, ki bodo vodili mesto. Igralci so stavili na 5 imen in zmagali so tisti, ki so zadeli vseh 5 ali večino izvoljenih imen. Ker pa je obstajalo le eno žrebanje na leto, je leta 1535 Benedetto Gentile predlagal, da bi uvedli podobno igro in preprosto uporabili številke. Loto je takoj postal uspešnica.
Tekom 16. stoletja je loto med vojnimi pohodi Franca I. iz Italije prišel v Francijo, kjer so prvo državno loterijo ustanovili leta 1539 pod imenom Blanque (po prazni srečki).
V 18. stoletju je bil loto zelo moderen in popularen na praktično vseh evropskih dvorih.
Leta 1776 je Ludvik XV. v Franciji na vojaški šoli ustanovil Kraljevo loterijo. S prihodom državne loterije so bile druge loterije prepovedane, sredstva pa so porabili za zmanjševanje dolgov države. Kralj je tako vzpostavil monopol, ki je bil predhodnik Nacionalne loterije (Loterie Nationale) - omenjena institucija je približala loterijo ljudem nižjih razredov. Sprva so bile loterije prepovedane, nato pa so jih dovolili: imeli so jih za nedostojen način financiranja moderne države ali kot učinkovit in zabaven način zbiranja sredstev za državno zakladnico. Kakorkoli že, loterije so se po obdobjih zatiranja vedno znova pojavljale.
V Franciji se je loto pojavil leta 1976 in je takoj postal uspešnica, v Nemčiji že leta 1953. Dejstvo, da je posameznik lahko izpolnil svoj lasten loto listič, je pomenilo, da je lahko z izbiro niza števil aktivno sodeloval v procesu igranja. S tem, ko je izpolnil listič, je igralec začutil, da je aktivno udeležen pri osvajanju morebitnega bogastva. Ker poteka polaganje stav relativno počasi, je postala igra dostopna širšim množicam; prav tako je zaradi spreminjanja glavnega dobitka, ki v skladu z vplačili, če dobitna kombinacija ni izžrebana, iz kroga v krog narašča, igra privlačna.
