Poglej, Sonček!

»Nekaj je v zraku (pardon, v Galeriji Loterije Slovenije). Lepega. Nežnega. Mimobežnega. Nekaj je v zraku. Čuti se. Sluti.«*)

Pa začnimo na začetku.
Vsaki pravi razstavi je treba dati naslov. Zato smo staknili glave ter dorekli: »Poglej – Sonček!«
Ta bo prava. Kratko, jedrnato, zanimivo, pronicljivo…
V rokavu smo imeli še nekaj adutov. Za vsak slučaj. »Sonček je in ti si skuštrana«, »Sonček podobo na ogled postavi«, »Ustvarjam, torej sem«.

In smo. Ustvarili volnene lutke namreč. Leta 2005. Ter dobili nagrado Market magazina kot finalist med poslovnimi darili.
Le kako je ne bi, kajti:
»Od daleč se prepozna
fant, ki je pravi…«*)
Naš pa predvsem po kuštravi (ali rastafarjanski) glavi. In:
»Deklica prava ima kite, frufru ali modno pričesko…«*)
Iz našega ljubkega volnenega dekliča pa kasneje ni zrasla mamica, ampak nosečnica in Pika Nogavička.

Pa začnimo spet na začetku.
Najprej je bila poslikana svila. Svila kot poezija, ki na nepopisan list riše podobe Istre, narave, ljudi… Zakaj svila? Ker v spastični roki čopič nalahno drsi po svilnati površini…
Tatjana, Marjela, Tina, Ante in Sandi bi najbrž dobili zelo različne ocene za tehnično zahtevnost in umetniški vtis, če bi se njihove umetnije ocenjevale po teh kriterijih. Vsaka je namreč drugačna, tako kot so različni oni, njihovi avtorji.

»Res je slika, je lepa, ampak je dosti dela, truda… Začne se tako: ko dobim sliko, izberemo barve. Dosti je odvisno tudi kako se počutim, ker včasih tudi ni inspiracije. Meni osebno je važna harmonija, oziroma dobro vzdušje. Rada barvam slike.« /Tatjana Kuhar/

»Ko sem dobila to sliko v delo, sem si zamislila, kako jo bom pobarvala in kakšne barve bodo kje. Samo barvanje me, kakor kdaj - sprosti ali nervira. /Marjela Valenčič/:

» Ko padeš v sliko, prideš v pravljično deželo. V pravljično Ljubljano skozi velike stolpe, potem ob reki Ljubljanici, kjer se vidi zaprto stojnico, ljubljanski grad, Robov vodnjak…« /Sandi Božič/

Končna slika (kot se šika) pa je rezultat timskega dela, ki bi se ga lahko od nas učili tudi drugi in nemalo ljudi prisega, da slike oddajajo neko »čudno« energijo v prostor (zbogom, bioenergetiki). Bo že držalo, če ljudje tako pravijo.

»S temi čudovitimi ljudmi delam in jih spoznavam že od leta 1999, usmerjam jih in jim pripravljam material, skušam jim svetovati tehniko barvanja, skupaj izbiramo motive, barve ter svetujem, kaj je treba na sliki še narediti, da bo slika »še boljša«.
Izdelava slik na svilo je predvsem skupinsko delo. Največkrat je tako, da eno sliko izdela več oseb, na primer: medtem ko ena oseba nariše skico, druga motiv preriše na svilo, tretji s konturo riše po črtah, četrti že barva drobne prostorčke med konturami slike«./Irena Trinka Kramar/

Potem so bile statve, na katerih so začele nastajati drobne tkane umetnine. Čeravno bi morda težko rekli, da so naši izdelki umetnost. To je delo – dolgotrajno in vztrajno. Iskanje idej. Veliko učenja in še več truda. Nenehno iskanje nečesa novega, nove izraznosti, nove podobe, ki si zasluži Sončkovo blagovno znamko in se tudi proda. Zato, da se lahko ponovno ustvarja.

Nato smo začeli s proizvodnjo unikatnih, ročno izdelanih voščilnic, s katerimi smo hoteli stran od »main streama«. Prav zato smo izdali tudi posebno zbirko »Več kot voščilnica«. Prav tako bi jo lahko poimenovali »Posebna voščilnica«. Kot je posebna tudi tokratna razstava. Ker so jo ustvarili malo posebni ljudje, pa vendarle čisto običajni. Dasiravno včasih eni tiho šepečejo, nekateri spet glasno zahtevajo »Jaz bi tudi!«, so še vedno premnogokrat spregledani zaradi svoje »posebnosti«. Zato na ogled postavljajo sebe in svoje delo ali ravno zato, ker so žal še velikokrat skriti pred očmi javnosti. Vsaka slika, vsaka voščilnica, vsaka lutka nosi svojo zgodbo. Veselo, žalostno, malo posebno in drugačno – »Sončkovo«.
Pa raje nadaljujmo s pregledom konkretnih dejstev, da ne bomo zapadli v past patetike…

Izdelki iz lesa se snujejo na podlagi preprostega vodila:
»Kam pa pridemo brez domišljija?«
Leseni magnetki mnogoterih oblik in živo pisanih barv, se rojevajo iz leta v leto, znova in znova in so že zdavnaj na glavo postavili ekonomsko teorijo o življenjskem ciklusu vsakega proizvoda.

Glina – voljna in mehka, za nameček pa še terapevtska. Zato smo jo vzeli za svojo. Jo osvojili in posvojili. Najprej že leta nazaj glinenega pujsa, pa nato pikapolonico, slona, pred kratkim še glinenega angela.

Osvajamo dalje, k vrhu. Sprva naše vrhove. Imamo vizijo. Nekega dne, z ramo ob rami… Gorenje, Lek, Mobitel in………Poglej – Sonček! Potem pa še višje, tuji vrhovi: Microsoft, United Colours of Benetton in ……ooooh, Look – Sonček! Ali pa bi za tja bilo morda bolje: Sonček look!
Kdo ve? In nenazadnje, zakaj pa ne? Treba je biti pripravljen.
Zato že zdaj sanjarimo o »pravem, vseobčem izdelku«, ki bi predstavljal slovensko tradicijo in bi ga slehernik želel imeti doma, pa smo šele nedavno tega začeli s turističnim spominkom Prekmurja v nakladi nekaj kosov.

Tako s programi, storitvami in izdelki naš Sonček počasi in potihoma raste v blagovno znamko. Kajti, držimo se tega, da:
»Ko hodiš, pojdi vedno do konca…
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.«*) /T. Pavček/

Tisti, ki smo v Sonček že vstopili, obstali in ostali, ostajamo v tem začaranem krogu in le tu pa tam iskrivo vprašamo drug drugega: »As ti tud not padu?»

Dajte, padite tudi vi, pa čeprav le za nekaj minut.

Zlatka Ornik