Razstava

Sledi svojim sanjam

Naslov razstave, Sledi svojim sanjam, poimenovan po likovnem delu razstavljalca in slikarja Tomaža Ravniharja, je zagotovo eno izmed njegovih pomembnejših bivanjskih vodil po katerih se v življenju ravna. Seveda mu to tudi uspeva, saj se zaveda, kot je zapisal v svoji slikarski predstavitvi, da je Eden izmed mnogih. Iskalec. Vprašanj, odgovorov, barv ... prepričan … da vedno najdeš … nekoga … sebe … svoj prostor pod soncem … in da, če ni iskreno … preprosto greš … in začneš znova ... Tako, kot „obvisi v zraku“ pomenljivost teh izrečenih besed, še dolgo odzvanja tudi njihov pomen. In prav v tem smislu izčiščuje in izpostavlja ustvarjalec tudi vsebinsko in slikovno polje svojih del. Pomenljiva imena s katerimi poimenuje svoje slike, se sicer asociativno in likovno do neke mere navezujejo na vsebino, a jih prav avtorjeva individualna ikonografija odpelje v širjave nedoumljivega; v umirjen, tih in uravnotežen svet, kjer se med vladavino horizonta, prostranstev in neba odvija osrednja ikonografska uprizoritev. Zgodovinska dejstva, posamezni prepoznavni elementi (arhitektura, kulise, simboli) ter seveda slikarjeva osebna ikonografija, bivajo v prizorih pred nami kot nekakšna ponotranjena meditativna ponazoritev. Četudi nadrealizem, svet podzavestnega in sanjskega, slogovno prednjači v ustvarjalčevih delih, pa slikar, kot sporoča tudi naslov te razstave, sledi zgolj svojim sanjam po likovnem ustvarjanju, kateremu se že več kot desetletje posveča z vso zavzetostjo in filigransko doslednostjo. Od tod tudi nenavadna vsebinska, simbolna in likovna prepletenost osebnega, nadrealnega in realnega. Značilne slikarjeve odprte horizonte, ambiente prostranstev in praznine, poseljujejo večinoma skopo a radikalno „odmerjeni„ elementi s poudarkom na svetlobi in koloritu, s simbolnimi vizijami, prepoznavnimi zanj. Večkrat uporabljene forme piramidalnih gora se izmenjujejo z zaobljenim hribovjem na obzorju, školjčnimi formami ali nenavadnim, ognjenim zubljem podobnim rastjem. Med njimi se večkrat pojavljajo značilna gola drevesa in seveda naslov vsake posamezne oljne slike ponazarjujoči ustrezni elementi, ki gledalcu postavljajo dodatna vprašanja in odpirajo hkrati tudi nova tematska poglavja. Vsepovsod pa: značilna razpršena svetlobnost, učinkovita intenziteta kolorita, domišljena barvitost, kontrasti, subtilna niansiranja in jasnina svetlobnih poudarkov.
V osebnem likovnem slogu Tomaža Ravniharja se ves čas prepletata prav surrealizem in manierizem. Četudi so renesančni umetniki zanj bolj inspirativni in „večji“ od drugih, se manieristične tendence pozne renesanse kljub vsemu vključujejo v njegova dela. Beg v prostor na primer, ki izpodriva občutek v sebi zaključenega prostora ter priča o izgubljenem formalnem in psihičnem centru, pa prazna arhitektura, razvrščanje enakih stavbnih členov, zanikovanje tektonskih načel … zrcalijo in odslikujejo seveda tudi naš čas, čas notranjih dvomov, razklanosti in izgubljenega ravnotežja. A glede na slikarjeva osebna prepričanja, omenjena že v uvodu, avtor vendarle vztraja in teži k duhovnemu ravnovesju ter seveda sledi svojemu osebnemu vodilu, ki je hkrati tudi vodilo njegovih vzornikov, umetnikov obdobja renesanse. Potreba po uravnoteženosti, simetriji, zgovornih diagonalah, tudi pomenljivih in „nezdružljivih“ elementih, žene z optimizmom prežet likovni proces Tomaža Ravniharja dalje. Kot ustvarjalec in avtor si v svojih slikah privošči marsikaj, tudi kakšno manj običajno simbolno vizijo, kot je na primer tista, ki jo je izpostavil v delu Sedem veličastnih, kjer je na eni sliki, po svojem izboru povezal in združil med seboj sedem svetovnih umetnikov s po enim zanj najinspirativnejšim delom oziroma z značilnim detajlom. Rene Magritte, Piero della Francesca, Salvador Dali, Raffaello Santi, Michelangelo Buonarroti, Sandro Botticheli in Leonardo da Vinci so se tako povezali med seboj v slikarjevem izboru znotraj njegove lastne osebne ikonografije v simetrično in uravnoteženo grajeni čvrsti kompozicijski shemi.
Za slikarja značilno neobremenjeno prepletanje časa in prehajanja med tem, kar je bilo, je in bo, se je začelo že davno. Prav tako tudi njegovo zaustavljanje v tišini prostranih paralelnih svetov naše bivanjske razsežnosti, ne daleč proč od globalne civilizacijske vznesenosti; prav tam, kjer se v spiralnem vrtincu monumentalne školjčne lupine skozi zrklo očesa Kiklopa že tisočletja steka naš čas.

Nuša Podgornik,
umetnostna kritičarka