Razstava |
Izgnetene dvojnosti ženskih oblikAvtorica: Taja Lojk |
Pomladni čas že od nekdaj kliče po posebnem čaščenju – ali vsaj globokem spoštovanju – tistih naravnih sil, ki prebujajo, prenavljajo in porajajo, sil, ki poosebljajo večni krogotok življenja. Zato ni presenetljivo, da je pomlad tradicionalno posvečena tistim likom, ki utelešajo žensko tvariteljsko moč: boginji plodnosti, Veneri, Vesni, materi ali preprosto ženski. Zaobjete v kiparske kompozicije se njene figure postavljajo v razgibane poze, bodisi sedeče ali ležeče, a vselej skladne in žensko zapeljive. Njihove telesne govorice sporočajo različna čustvena stanja – so sproščene in brezskrbne, molče zazrte same vase, zasanjane v oddaljena hrepenenja ali pa v krču prisilnih položajev. Nesproščene telesne drže so značilne zlasti za serijo del z naslovom Okna. Gre za ženske akte, ki so ujeti v pravokoten kiparski okvir. Ta okvir sicer skušajo s svojimi telesi zapolniti, vendar iz njega nikoli ne izstopijo, nikoli ga ne presežejo. Na ta način postajajo prispodoba ujetosti duše v neizprosno materialnost, prispodoba nemočnega upora proti resničnosti sveta in vsakdanjosti življenja. Morda se kot edini izhod, kot bleda luč na koncu predora tuzemskega ujetništva duše, lahko pokaže le umetnost. Ta dušo osvobaja z aktivnim preoblikovanjem materialnega – kiparka ga udejanja z gnetenjem, oblikovanjem in žganjem gline. Taja Lojk vsebinske pomene, ki jih razvija v Oknih, nadgrajuje s skulpturami v obliki kubusov, na katere zariše in naslika ženske like. Kocka je simbol zemlje, simbol trdnega, neizprosnega, ostrega, matematično merljivega in definiranega sveta. Ženska pa pooseblja princip duhovnega, eteričnega, blagega, mehkega in metafizičnega. Na ta način avtorica stopnjuje motiv ujetosti v svoje telo. Le-tega sicer občuduje, ljubi, ga idealizira in mu postavlja spomenik, a ji hkrati predstavlja tudi ujetost v nespremenljivo fizično danost. Nasprotujoči elementi, kot so moški in ženski princip, materialni in duhovni svet ter organske in anorganske oblike so v skulpturah Taje Lojk neposredno soočeni drug z drugim in zato prihajajo v konflikt. To skulpturam daje posebno psihološko dinamiko. Dualistično nasprotje med moškim in ženskim načelom se najbolj izrazi v abstraktnih dvodelnih skulpturah. Nenavadne organske forme ilustrirajo avtoričino notranje dogajanje, pripovedujejo o njenih iskanjih, dvomih, čustvenih nesoglasjih. Skulpturalne dvojice, ki so si hkrati podobne in različne, imajo nekakšne lovke, ki se iztegujejo k drugemu, se prepletajo oziroma stikajo, a hkrati s svojo ostro, bodičasto formo ustvarjajo nepomirljivo napetost in priklicujejo taktilne občutke ostre bolečine. Vse to je del metaforične kiparske pripovedi o človeških odnosih. Vsebinsko dvojnost avtorica nadgrajuje z oblikovno dvovrstnostjo, predvsem z obdelavo površine skulptur ter uporabo raznolikega materiala. Izrazit je kontrast med nekoliko raskavo teksturo terakote in elegantnimi, sijajno glaziranimi ženskimi silhuetami. Podoben poudarek kiparka doseže z uporabo umetnega pleksi stekla, ki ga združi z naravno žgano glino. Kiparski slog Taje Lojk zaznamuje velika mera realistične prepričljivosti, najsi gre za celopostavne male plastike, portrete ali posamezne dele ženskega telesa, ki se kot nekakšen okrnjen torzo luščijo iz glinene mase. Vendar se avtorica ne izgublja v detajlih, temveč so njene figure skicozno zgnetene in na ta način prežete z ekspresivno kvaliteto. Od prazgodovinskih boginj plodnosti dalje lahko sledimo tradiciji ženskega akta. Da je motiv v sodobni ustvarjalnosti še vedno živ in neizčrpan, dokazuje tudi delo Taje Lojk. Pri ženskih avtoricah lahko podobo ženskega akta obarvajo še avtoportretne in avtobiografske note. Tako tudi Lojkova z razstavljenim avtoportretom zaokroži svojo introspektivno pripoved.
Monika Ivančič Fajfar
Kipi |
