Razstava |
Na temni strani mesecaKo sem prvič uzrla podobe Katarine Feguš Hofler, sem opazila prefinjenost njenega slikarskega sloga. Z arhetipsko simboliko gledalca neposredno nagovarja, na primer v kompozicijsko skrajno poenostavljenih zimskih krajinah, ki pa kljub okleščenosti motiva delujejo romantično.Tudi šablonsko, stereotipno postavljanje osrednjega slikarskega motiva v sam center formata ne deluje kot nerodnost ali celo napaka, temveč še močneje vpliva na izpovednost podobe. Pri njenem delu velja pravilo: manj je več, kar v slikarskem jeziku pomeni, da z manj likovnih sredstev, z redukcijo izraznih elementov dosegamo večji učinek. Nedvomno k tej redukciji pripomore močna čustvena energija in naboj, s katerim ustvarja, kajti ta energija jo usmerja na bistveno v sliki. Njene slike so kot obcestni znaki, katerih pomen v hipu prepoznamo, so signali intenzivnih občutenj, smerokazi v univerzalno nezavedno. Ampak prav to neravnovesje, ta nemir, je verjetno tisto, kar slikarko vzpodbuja, da išče in ustvarja, jo žene v umetniško izražanje. Poglejmo še drugo podobo, ki ni tako zelo dramatična kot prejšnja. Predstavlja mali šopek v ozki vazi, kompozicija slike je tipična za slikarko, saj je vaza postavljena na simetralo, ki deli format na levo in desno polovico, šopek pa je v centru, v križišču diagonal, točno na sredini, da pogled gledalca takoj pritegne nase. Ker so barvni toni nežni, pastelni, ozadje pa čutno kožne barve, naneseno s čopičem v pravem sladostrastju, vidim antropomorfno vsebino z močnim erotičnim nabojem, ali povedano naravnost, ženski polakt v elegantno dražljivem negližeju. "Slika je namreč kot ogledalo, v katerem se gledalec z lastno vsebino in kreativnostjo ogleduje v sliki. Slika postane medij in v nas zagotovo sproži mehanizme reakcij, asociacij, oživljanja lastnih zgodb itd" je zapisal akademski slikar Vojko Pogačar, ki je Katarinino delo predstavil na njeni dunajski razstavi. Ženska narava pa ni samo dramatična in erotična, temveč je lahko tudi strupena in zagrenjena, kakor na primer v Tihožitju z limonama. Pod razburkanim zelenim ozadjem ležita majhni limoni, ena zraven druge, kakor odprtini za oči v kakšni grozljivi maski, da skozi njiju lahko zasika uničujoči pogled, "evil eye". Vendar je v tej strupeni zeleni tudi nekaj upanja "dvoje drevesc na hribčku, ki se stiskata skupaj, da bi lažje kljubovali silam narave. Njuni krošnji sta polni rdečih sadežev, a ni vetra, ki bi stresel jabolka z vej, mogoče samo zelenkasto nebo, ki grozi z nevihto. A zlati sončni žarki že prebijajo temne oblake, kmalu se bo zjasnilo.
"Skozi krošnjo nisem spustila sonca,
je zapisala slikarka Katarina Feguš Hofler. Umetniško ustvarjanje je prava avantura, ki nas bogati in osvobaja, prepričana sem, da nam bo Katarina prinesla še veliko podob iz sveta onkraj, iz "The Dark Side of the Moon". Na tej poti ji želim še veliko poguma in užitkov.
Jasna Kozar,
Slike |
- Razstava
- Arhiv
- 2012
- 2011
- 2010
- 2009
- 2008
- 2007
- 2006
- 2005
- 2012



































