Katujša Rojac  - "Modiglianke v duši"

 

Modiglianstvo v ustvarjalni duši Modiglianke Katjuše Rojac

Nesmrtna moč umetnosti Amadea Modiglianija je povzročila, da je kiparka Katjuša Rojac našla svoj doslej najbolj avtentičen izraz v dialogu z umetnikom, čigar dela so preživela čas in nas ogovarjajo s svojimi izrazitimi pogledi kot živa, hkrati čutno otipljiva in v daljave odmaknjena bitja. Kiparko so njegove umetnine tako pritegnile,
da se je v duhu zbližala celo s slikarjevimi upodobljenkami, njihovo usodo ter umetnikovim nemirnim življenjem, iz tako vznesenega občudovanja pa so prirasla njena tridimenzionalna in barvita utelešenja Modiglianijevih slik, ki jih sama umetnica poimenuje kot svoje Modiglianke. Po ogledovanju izvirnikov in prebiranju knjig je – začenši z angleško poeteso Beatrix Hastings, zaradi imenitnega klobuka imenovano gospa Pompadour – do danes na novo oživila že celo vrsto Modiglianijevih portretirank in jih, sicer razkropljene po svetovnih galerijah, nastanila v svoj lasten ustvarjalni dom, v svojo osebno galerijo, kjer žive druga ob drugi kot v umetnikovem imaginarnem ateljeju. 

 

V Modiglianke se je nenačrtovano, a zato toliko bolj pristno in očarljivo utelesil duhovni stik kiparke z njenim ustvarjalnim idolom, zato izžarevajo Modiglianijevo še današnjo živost in avtoričino pripadnost umetnikovemu geniju na način, ki je hkrati kiparski in slikarski, viden in otipljiv, predvsem pa prežarjen z živimi vibracijami človeške psihe. To je v osnovi omogočil slikarjev smisel za plastičnost (Modigliani je tudi sam kiparil), usmerjen v kubično redukcijo oblik, vendar poživljen z linijsko eleganco, ki v nabrekle telesne gmote prav tako lapidarno zarisuje njihove pregibe in ploskovne obrise, v naročju katerih gnezdijo morebitne nadrobnosti in se soočajo in dopolnjujejo bolj ali manj žive, v inkarnatu pogosto terakotne barve. 

 

Modiglianijeva barvitost se je na kipe Katjuše Rojac prav tako preselila z njegovih slik, slikarjeva obličja in postave pa je umetnica na novo prerodila v nežna bitja, strmeča predse in večkrat prepojena z globoko otožnostjo, s katero hrepeneče zro v svojo usodo in v skrivnost življenja. Pri tem pa nikakor ne gre za mehanično kopiranje, saj bi tako prevajanje slike v kip že samo po sebi ne bilo mogoče, marveč smo priča umetničinemu osebnemu vživljanju v delo mojstra, ki ga je ustvarjalka tako ponotranjila, da je lahko v njegovem načinu postopoma pričela modelirati in spreminjati v Modiglianke tudi druga bitja, ki jih ni mogla spoznati na njegovih slikah, marveč jih je srečala šele v lastnem družinskem oziroma življenjskem okrožju; predvsem pa je kot Modiglianko ugledala tudi samo sebe. Tudi vsa ta njena »izvirna« bitja pa so prav taka, kot bi jih umetnica povzela s sicer nenaslikanih Modiglianijevih slik. Take so njihove oči, pa četudi izjemoma pogledajo skozi očala, taki so njihovi proporci, elegantno podaljšani vratovi, izpod lokov obrvi prirasli kubično izrisani nosovi in taka so njihova elegantno zožena, v poenostavljeno telesno formo iztekajoča se nežno zaobljena ramena.

 

Med svojim vživljanjem v vzornikovo delo je kiparka na novo oživila Modiglianijevo ustvarjalno potezo, tako slikarjevo vsaj nakazano telesno modelacijo kot poudarjene silhuetne obrise ter risarsko razčlenitev, barvitost oblačil z njihovimi poudarki in delikatnost inkarnata. Pri tem ko sta se njuni ustvarjalni dlani srečali in usmerjali, pa je postalo predvsem očitno, da kiparka Modiglianijevih izvirnikov ni preoblikovala v umetelno izglajene spominke na njegove umetnine niti ne v voščene posnetke brezizraznih muzejskih lutk, marveč jih je posvojila s svojim izrazito osebnim dotikom, pri čemer jim je v glinastem utelešenju ob vsej njihovi strmeči zamaknjenosti dodala z barvo in ponekod krčeviteje razbrazdano površinsko strukturo še nekoliko večji zemeljsko radoživ in mestoma bolj raskavo otipljiv pridih, ki jim vdihuje primarno živost; njihova obarvana telesnost pa jih že sama po sebi prestavlja v novo življenjsko dimenzijo, četudi njeni barviti kipi še vedno ostajajo predvsem oživele Modiglianijeve ali modiglianijevske slike.

 

Ko je umetnica preučevala Modiglianijevo delo, se je očitno prepoznala v tipu Modiglianijevih žensk tudi kot človeško bitje, ali pa so se ji njegove upodobljenke vsaj tako prikupile, da so postale samoumeven del njene imaginarne ženske družine, ki jo danes razširja še naprej. Predvsem pa je samoumevno, da sodi vanjo tudi sama, ne le kot ustvarjalka in Modiglianijeva občudovalka ter učenka, marveč tudi kot njegov posmrtni »model«, saj je njeno obličje že samo po sebi – tako poudarjeno obrobljene oči kot zlasti pravilno priostren nos – urezano oziroma v svoji kubični kristalizaciji stilizirano izrazito po Modiglianijevem principu. Izrecno v duhu njegovega slikarstva, ki se izogiba nasmeškom, pa so tudi njena tanka fina usta, celo na avtoportretih vselej ljubeznivo ali bolj trpko stisnjena, ne da bi se kdaj nasmejala, pa četudi se kiparka na fotografijah, na katerih jo vidimo skupaj z njenimi Modigliankami, najraje na široko smeje, očitno iz velikega, nezadržnega veselja, da je lahko skoznje izrazila samo sebe. (Edini blaženi nasmešek je namenila le kipu noseče portretiranke Albine, pričakujoče kiparkino vnukinjo Lili.) Tako lahko upravičeno predpostavljamo, da je umetnica prepoznala v Modiglianijevih ženskah svojo lastno individualnost, svoj fiziognomski lik in svoje duševno življenje, in zato so jo posebej pritegnile prav Modiglianijeve ženske, četudi je umetnik portretiral tudi celo vrsto moških, med njimi zlasti številne pesnike in slikarje. Katjuša Rojac pa je tudi scela, ne le z obličjem, videti kot predvsem modiglianijevsko čuteča ženska, ki stopa skozi bolj ali manj pusto resničnost z zazrtostjo v lepoto, živeča v svojem lastnem duhovnem okrožju med umetninami in napolnjena s hrepenenjem po umetnosti, pa tudi s človeškim veseljem do lepote v vsakodnevnem življenju, ki ga izpričujejo že njeni raznovrstni klobuki in izbrana oblačila s svojimi kroji, modnimi dodatki, nakitom, cveticami in vzorci, ki ta¡ko damo prestavljajo v poseben, brezčasen in odrsko doživljan svet. Tudi ta njen aranžma pa bolj kot vsakokratnim modnim smernicam sledi izrecno likovni estetiki, ki korenini v občudovanju umetnosti in lepote nasploh, še posebej pa vsega, kar je kakorkoli povezano z Modiglianijem. Zato je lahko kiparka tudi nase docela avtentično pogledala šele z očmi Modiglianija, ki je v resnici ni mogel videti, a se je lahko z njim srečala v umetnosti (pa tudi v mističnih sanjah) in je kot ustvarjalka tako lahko postala tudi sama svoj Modigliani.

 

Njeni portretni kipi so praviloma dopasni in lahko učinkujejo posamič, kot kiparsko oživele Modiglianijeve slike, a še posebej sugestivno oživijo v množini, kadar so razpostavljeni v skupinah, medsebojno soočeni in zazrti predse. Skupina njenih avtoportretov pa je duhovito aranžirana kot šopek cvetlic ene same vrste, sestavljen le iz ustvarjalke same, poživljene z različnimi, velikimi in kot poveznjena skodelica majcenimi klobuki – v enega se je povzdignil celo slikarkin čevelj – in z enobarvno temnimi ali pisano ornamentiranimi draperijami, upodobila pa se je tudi z ljubko psičko Princeso Sissi. Tudi njihovo jasno izrezljano ovalno aristokratsko bledo obličje z nežno izostrenimi nekoliko trpkimi potezami pa najbolj oživlja shematično začrtani mandljasti pogled, s kakršnim je zrl na svoja bitja skozi svojo notranjost Modigliani, kot eden najbolj svojevrstnih in poetičnih pionirjev evropske moderne umetnosti navdihnjen z arhaično ustvarjalnostjo eksotičnih dežel in nekdanjih dob, posebej z afriškimi maskami, iz katerih otrplo, a živo brezčasno strmi človeški pogled v neznano večnost. 

 

Na pričujoči razstavi v ljubljanski galeriji Loterija, nad katero bdi kiparka kot galeristka, je umetnica svojim avtoportretom in že znanim Modiglianijevim obličjem in postavam pridružila še zamišljeno Jeanne Hebuterne s širokim gobastim klobukom in desetletje poznejšo isto upodobljenko, nesrečno umetnikovo ženo, s čepico na glavi, izoblikovano po Modiglianijevi skici. V zadnjem času pa je upodobila še Dalmatinko Jasminko, v mornariško progasto belo-modro majico oblečeno sestro Rožano, ki jo je nekaj let pred tem predstavila v bolj večerni toaleti, pa srečno gospo Albino kot ponovno nosečo mamo kiparkine druge vnukinje Lune z dlanjo na trebuhu ter slikarko Vero Trstenjak, ki so tako postale vsaj njene, če že ne Modiglianijeve Modiglianke. Prvič doslej pa je na enak način odlikovala tudi moško bitje, seveda nikogar drugega kot »svojega« Modiglianija.

 

Oprta na njegov avtoportret in fotografijo ga je oživila na hkrati njegov in svoj lasten modiglianijevski ustvarjalni način, s slikarsko paleto v rokah, s temno živim pogledom in umetniško pentljo. Predvsem pa ga je ugledala kot živo strmeče še povsem deško bitje, ki jo je fasciniralo s svojim ustvarjalnim odnosom do burnega, nadvse polnega in hkrati samotnega življenja, s slo po lepoti in  ljubezni ter s človeško tragičnostjo, kar je ob njegovem imenu že vse od slikarjeve prezgodnje smrti spremenjeno v romaneskni mit; za Katjušo Rojac pa je stoletje pozneje na novo postalo njena kar najbolj pristna in današnja resničnost. Med množico njenih Modigliank je tako – v podobi samega Modiglianija – docela  ekspliciten Modigliani en sam; a s svojo nepozabno umetnostjo je navzoč v prav vsakem od njenih kipov, v slehernem njenem človeškem liku, kajti s svojo estetsko in življenjsko izkušnjo že več kot desetletje dejavno prebiva v sami duši ustvarjalke: krhke, hkrati strastno in nežno energične Katjuše Rojac, ki ji je ne glede na razdaljo med časi postal Modigliani doslej najzanesljivejši in najljubši ustvarjalni kažipot, če že ne njena življenjska usoda.

                                                                                                                 Milček Komelj


Certifikat WLA


EUROJACKPOT

Eurojackpot

Garantirani sklad za Jackpot je 10 milijonov €. Žrebanja so vsak petek ob 23. uri, na Pop TV.

 

Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies