Oživljajoča energija barv v imaginarnih pokrajinah
 

Razstava slikarja Miroslava Šumnika predstavlja dela, nastala v zadnjih dveh letih. Njegove najnovejše slike temeljijo na sožitju barve, svetlobe in risbe in so v osnovi docela enovite, le da je slikarjev pristop prilagojen vsakokratnemu likovnemu izrazu, s katerimi vabi v naš pogled svojo barvo in luč. Ob pastelih iz prejšnjih slikarjevih ciklov aktov in ob malih bronastih kipcih, ki jih v zadnjih letih niza enega za drugim brez vsebinsko vnaprej zaokrožene motivike, je največji poudarek njegovega ustvarjanja v zadnjem času na moči barve in njenega žarenja. Dodane študijske risbe, s katerimi umetnik zarisuje svoje ideje, s svojo slikovito fakturo nakazujejo, da je slikar vešč v dojemanju barve in svetlobe, saj skuša zajeti z golo črto podobna tonska razmerja kot na slikah z barvo. Iz nekaterih od teh študij so pozneje vzniknile tudi prve likovne ideje za slike, s kakršnimi je avtor v zadnjem času na novo usmeril svoj ustvarjalni razmah.
Danes, v obdobju t. i. postmodernizma se vedno znova vračamo tudi k nekaterim bistvenim vprašanjem, ki se ob slikah narave pogosto ponujajo sama od sebe. Torej. Ali gre za umetniško preseganje zakonitosti narave kot danosti, katere del smo tudi mi sami? Gre za upor zoper njo in naposled za likovno govorico, ki to naravo individualizira tako, da jo izrazi po avtorjevi zamisli? Se mora v umetniškem delu zgoditi tisti ustvarjalni odklon od golega posnemanja narave, torej od mimesis, ki je značilnost primarnega oziroma realističnega, morda celo verističnega slikarstva? Apollinaire, izrazit glasnik umetniškega modernizma, ki je temeljno zaznamoval 20. stoletje, je bil o tem popolnoma prepričan. Umetnik je stvarnik novega, samosvojega sveta, ki ga bistveno določajo čistost, enotnost in resnica.
Podoba imaginarne pokrajine na Šumnikovih novih slikah se na barviti osnovi z natrganostjo spreminja v slikovit gestualen rokopis, s svojo dinamiko pa zajema tudi elemente v slikovnem prostoru vehementno razživete kompozicije. V pričujočih delih je vloga slikarja prepričljivejša tam, kjer čutimo ponazoritev nečesa konkretnega, optičnega in doživetega, kot pa tam, kjer se predaja zgolj abstraktni gestualni sproščenosti. Naključne elemente je slikar povezal v različnih miselnih kontekstih in kombinacijah, jih sprostil v barvne ali svetlobne slutnje, ki povezujejo lebdeče barvne celote na različnih velikostih slik. To se dogaja na slikovni ploskvi, ki je nosilka pripovedi, napolnjene z barvnim utripanjem in svetlobno globino, slikarjeva likovna sintaksa pa vse te prvine povezuje v uravnoteženo organsko celoto. Ta njegova dela so v nefiguralni (figura je z akti v tehniki pastela dominirala v Šumnikovih prejšnjih likovnih ciklih) osnovi abstraktna, a se v svoji dinamiki in barvitosti spreminjajo v utrip dramatične narave, izpeljane iz aluzij na modrino vode, organsko zelenino, zemeljsko magmasto temino, rdečino ognja in mestoma sončno rumenino. Slikar je v tem ciklu slik predan vzgibom trenutkov, barve se mu prelivajo in poteza le povezuje madeže barv, da se zdi, kot bi podobe na platnu lebdele nekje v prostranstvu, saj mestoma spominjajo na skorjo planeta, na lunino površino ali celo na vesolje samo.
Osnovne barve, med katerimi izstopajo modre in zelene, je Šumnik razgrnil po površini slike, s čimer je ponazoril register barvnih možnosti, ki z odtenki opozarja predvsem na ekspresivno zaznano izhodišče za slikarsko sproščenost. Znotraj barvne enovitosti, ki vseskozi izdaja tudi slikarjevo ekološko zavest, se likovne strukture razlikujejo v naglasih in odtenkih, ki razgrinjajo slikarjev občutek za estetiko in kompozicijo. Barvito atmosfersko praznino svojih platen je naselil z ustvarjalno svobodo, površino njihovega likovnega tkiva pa je ustvarjalno oživil tako na posamičnih slikah kot na vertikalno poudarjenih diptihih in triptihih. Na vsaki posamezni abstraktno asociativni podobi se Šumnikova likovna pripoved vzpostavlja kot specifična 'krajina', ki se zliva z ozadjem, iz katerega se sicer navidezno odlepi tako, da kompozicijska celota – na eni sami ali iz več delov sestavljeni sliki – učinkuje enovito kot sinteza navidez nepredmetnih in v smislu atributov neberljivih elementov, ki jo sestavljajo. Obojni impulzi oziroma učinki, aluzivni in čisto ekspresivni, se prelivajo in so enoviti v slikarjevi osebnostni likovni pripovedi. Le-ta je ves čas blizu lebdenju, a tudi žarenju energij, v ustvarjalnem principu pretopljenih z barvo umetnikovih doživljanj in čustvenih utripanj. V ozadju tega njegovega ustvarjanja stoji – poleg likovnih načel – misel o nesmiselnosti uničevanja našega planeta ter njegovega in našega obstoja. Vse to pa kaže, da Miro Šumnik globoko dojema svoje slikarsko poslanstvo, ki si ga je v tem ciklu zadal: da bi gledalci začutili povezavo z naravo, se zavedli vsakega trenutka v njej in jo, tudi s temi slikami opozorjeni, skušali čimbolj varovati. Doživetje je – tudi pri slikarju Miroslavu Šumniku – vedno znova na prvem mestu, kot da je spočeto primarno, v določenem trenutku, nato sledi formalna zapolnitev prostora slike z nanašanjem barve in določanjem njene končne pozicije. Svetloba, ki sije skozi plasti in se zdi, da oživlja barve, je postala osrednja in posebej oživljajoča odločilna energija v njegovih slikah imaginarnih pokrajin. Z vdorom svetlobe na polja platen je njegovo delo postalo metafora življenja. Zadnji cikel slik se torej kaže kot ena sama podoba, v kateri slikar združuje svoje življenjske izkušnje in spoznanja. Ves cikel si je zamislil kot poseben ekološki nagovor gledalcem, ki pa morajo odnos do vsake posamezne slike (ali do celega cikla teh asociativno abstraktnih pokrajin) ob pogledu nanje vendarle vzpostaviti sami, vsak zase.

 

Tatjana Pregl Kobe


 



Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
Vikinglotto
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies