Razstava

Odhajanje

Pesnica, esejistka in umetnostna kritičarka Tatjana Pregl Kobe dodaja tokrat k svojemu bogatemu knjižnemu opusu več let nastajajoč cikel fotografij, poimenovan »Odhajanje«, s katerim avtorica samo potrjuje svojo duhovno globino, vizualno senzibilnost in ustvarjalno moč. Raznovrstne vizualne podobe in optični dražljaji, s katerimi se srečujemo sleherni dan, ji dajejo navdih ter s tem možnost prehajanja v svetove višjih zaznav in občutij, na podlagi katerih je sposobna kreirati prefinjene kombinacije ustvarjalnih miselnih procesov, ki opozarjajo na obstoj drobnih, a pomembnih resnic. Spoznanja, ki iz tega izhajajo, ji omogočajo, da je njeno ustvarjanje skupek subtilnih soočanj in pogovorov med njo in univerzumom, v katerem živi. V svojem prvem javno predstavljenem fotografskem ciklu »Odhajanje« se sooča s problemom, spregovoriti s pomočjo vizualnega jezika, ki ne uporablja besed in ne branja med vrsticami, temveč med likovnimi izrazili, likovnimi spremenljivkami, vzorčnimi in kompozicijskimi posebnostmi, prostorsko plastičnimi učinki itd. Fotografije objektivne stvarnosti so v tem primeru nadgrajene s spoznanjem, vrednotenjem, voljo in energijo avtorice, ko odloča o načinu kadriranja svojevrstnih motivov, stanj in vzdušij. Pri tem ne gre za vizualno branje, analizo in vrednotenje, kot to zahteva likovna kritika, temveč za dodajanje ustreznih likovnih parametrov v optični kader fotografije, v katerem se zrcali realni svet kot iluzija in duhovna vrednota hkrati.
Avtorica že mnogo let fotografira številne motive, ki dokazujejo njena različna videnja in iz tega izhajajoča duhovna spoznanja sveta, pri čemer še posebej izstopajo motivi v zgornji rob fotografije potisnjenih odhajajočih nog mimoidočih, ki so tudi glavna tema pričujoče razstave. Sama ideja je nastala spontano pred leti, ko je fotografirala vzorce zanimivih tal, pri čemer so se v zgornjem delu fotografije pojavile noge mimoidočih ljudi in to, kot sama pravi, prav v času, ko se je zavedla staranja svojega očeta ter ob tem našega neprestanega odhajanja, kar nam sicer neprestano sporočajo tudi vsakodnevni svetovni dogodki (potresi, vojne, poplave, atentati itd.). Ta slučajni in spontani vstop v svet fotografije kot izraznega medija je v Tatjanino zbirko fotografskih dosežkov prinesel svežino, originalnost, prepričljivo filozofsko ozadje, motiviko in problematiko, ki se dotika slehernega izmed nas, v obliki gibanja skozi prostor in čas večinoma urbanih prostorov. To hitenje skozi dialektično srebrnino minljivega sveta je v teh fotografijah prikazano kot dejansko zapuščanje prvega (spodnjega) plana, ter prehajanje v zadnji (zgornji) prostorski plan vsakega fotografskega posnetka posebej. Pri tem igrajo pomembno vlogo vzorci suhih, mokrih in včasih razpokanih asfaltnih pločnikov, cestišč, stopnic, kockastih tlakov, peščenih površin, v različnih letnih časih in vremenskih prilikah. Te površine so včasih osvetljene z difuzno svetlobo brez odsebnih senc, včasih pa zrcalijo tudi človeško figuro v mokrih pločnikih ali pa so obsijane s sončno svetlobo, zaradi česar odsebne sence ljudi nakazujejo različne oblike in smeri ter s tem omogočajo povezovanje vsake figure s površino, preko katere odhaja. V to prehajanje ljudi skozi kader fotografije je vtkan tudi čas (kot mikro trenutek našega življenja), simbolično povezan z usodnim celovitim odhajanjem od rojstva (spodnji rob) do smrti (zgornji rob fotografije). Sence ljudi ustvarjajo pri tem trdo in dramatično sled, obliko, vzorec, ter s tem neposredni odziv ambienta na njihovo prehajanje skozi njega, kot tudi trojno soodvisnost na relaciji človek – senca – tla, pri čemer ustvarja učinek mehkega prehajanja človek brez sence, človek s svojim odsevom v mokrem pločniku pa učinek zlivanja z ambientom ter usodno povezanost z njim. Vsi trije primeri simbolično nakazujejo karmično povezanost nas samih z lokacijami, v katerih živimo, na različnih ravneh, v katere prihajamo in iz njih odhajamo, pri čemer je pomembno tudi vzdušje vsakega prostora posebej ter njegova enkratnost, zanimivost, lepota in barvitost. Zato avtorica posveča veliko pozornost izbiri ambienta, ki se lahko bolj ali manj zlije s silhueto človeka v odhajanju in obratno, ter s tem vpliva na kvaliteto fotografskega posnetka. Kovinske stopnice, zanimivi cestni tlaki, pločniki, zidovi, izložbe, odsevi, sence, barvni akcenti v obliki kolesarskih poti, stebrov, oblačil, izložbenih oken, označb na cestišču itd., ustvarjajo množico specifičnih značilnosti in dodatkov, ki vznemirjajo in dopolnjujejo fotografsko kompozicijo. Gibanje mimoidočih skozi civilizacijske sivine urejenih urbanih prostorov, napolnjenih z betonom, asfaltom, kamnom, steklom, kovino itd., poudarja nenaravno, zgeometrizirano, opustelo ter od narave odmaknjeno okolje. Opozarja na »sivo« človekovo življenje, odtujeno od naravnih vonjev, cvetočih travnikov, gozdov, oddaljenih morskih horizontov in naravnih ter prostorskih barv. Zato so na tej razstavi razstavljene fotografije tudi kritike naše omejenosti, pogleda v tla, v brezosebno stanje stvari, skupaj z neidentificiranimi mimoidočimi, ki hitijo mimo nas opazovalcev in skupaj z nami po običajnih opravkih, brez sledi, po načinu priti v življenje (v kader fotografije), ga prehoditi in zapustiti ter s tem odpreti možnost ponovitve novim kandidatom, ki prihajajo.
Prehod pomeni torej mikro trenutek naše življenjske usodnosti, ko potujemo po površini vedno bolj urbaniziranega planeta, skozi specifične ambiente, pri čemer Tatjana tega prehajanja in odhajanja ne jemlje tragično ali negativno, temveč se tega veseli, ker ji predstavlja staranje in odhajanje svojevrstno lepoto v nudenju možnosti novim generacijam, da prehajajo isto pot na drugačen, nov, čeprav podoben način. Običajna dialektična razlika med prihajanjem (v življenje) v obliki veselja, smeha in radosti ter odhajanje (iz življenja) v obliki žalosti, se v teh fotografijah nevtralizira v prid spoznanja o normalnosti in lepoti staranja. Iz tega spoznanja izhaja Tatjanina pozitivna naravnanost do življenja, ki ga živi, s čimer dokazuje, kako je premagala strah pred minljivostjo, ter ga nadomestila z ljubeznijo, modrostjo in globino razumevanja sveta, takšnega, kakršen je. Zato se nevtralne sivine ambientov v teh fotografijah identificirajo z nevtralnostjo tega spoznanja izven dialektične ravnine realnosti ter sovpadajo z nevtralnostjo delovanja narave, v smislu samoumevnega poteka dogodkov v univerzumu. Zato se v teh fotografijah ne pojavljajo moralizmi ter posebna sporočila iz ozadja v obliki poudarjenih prizvokov, temveč so v njih zapopadena stanja, ki sama po sebi opozarjajo na skrivnosti občutljivih vsebin, skritih »med vrsticami« v teh kadrih in nam dajo vedeti, da je naš vsakdan kljub temu bolj mističen in simboličen kot si to sploh lahko predstavljamo.
Pri nekaterih fotografijah opazimo perspektivične skrajšave in zmanjševanje oblik proti visokemu horizontu, ki je v višini oči človeka v odhajanju nad zgornjim robom fotografije, na ozadju, kot brezizhodnem niču, v katerega odhaja in v njem izginja vsaka figura posebej. Tudi pogled na ulico od zgoraj navzdol omogoča, da se pri tem ploskovno definirani vzorci hitro zmanjšujejo proti zgornjemu robu fotografije. Iz tega izhajajoče različno velike geometrične oblike, njihove pozicije in svetlo temne razporeditve, barvno sozvočje in akcenti, smeri, naklonski koti, proporcijski odnosi med sestavnimi deli vsake kompozicije, upoštevanje principa podobnosti in skupne usode, centralne ali ekscentrične postavitve različno velikih nog odhajajočih ljudi, ustvarjajo v teh fotografijah bogat repertoar možnosti, od likovno minimalističnih do kratkočasnih in celo provokativnih situacij. Skupaj s človeškimi nogami ustvarjajo ti vzorci, usodni in kreativni dialog, ki po likovno izpovedni plati nadgrajuje običajno objektivnost posnetkov z višjo obliko razumevanja filozofske podstati, iz katere izhaja ta ciklus.
Fotografije iz cikla »Odhajanje« Tatjane Pregl Kobe so izvirne, pogumne, navidezno preproste, toda občutene, temelječe na dolgoletnem opazovanju, razmišljanju in delovanju v smeri razumevanja vsebin, povezanih z našim življenjem, ustvarjanjem ter neprestanim odhajanjem kot normalnim človeškim, življenjskim procesom, v katerem se istočasno simbolično čuti prihajanje in prehajanje novih ljudi in generacij, kar lahko opažamo v naravnih ali urbanih naseljih sveta sleherni dan in skozi celotno zgodovino človeštva, po načelu pomikajoče vrste, ki izginja v fraktalni globini na trenutke malega, zemeljskega, v celoti pa neskončno obsežnega prostora in časa.

Darko Slavec
 




Certifikat WLA


EUROJACKPOT

Eurojackpot

Garantirani sklad za Jackpot je 10 milijonov €. Žrebanja so vsak petek ob 23. uri, na Pop TV.

 

Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies