Moč vizije

Nauči se gledati, potem boš spoznal, da ni konca novim svetovom tvoje vizije.
Carlos Castaneda


Če hočemo slediti viziji Lučke Lamai in stopiti v svetove, ki jih njena umetnost razgrinja pred nami, se moramo prepustiti gledanju. Tistemu gledanju, ki je, kot bi rekel Mali Princ, bolj povezano s srcem kakor z glavo. Gledanju, ki nas od glave, kamor so vsajene naše oči, napoti proti tistemu delu nas samih, kjer se videnje - vision - vizija dogaja, od koder moremo videti nevidno… Dela Lučke Lamai nas namreč vabijo prav tja, na rob naše vidne zaznave, na polje, kjer se udejanjajo sanje, kjer postaja resnično tisto, kar je in česar hkrati ni, kar spi v nas samih in za kar, da se nam prikaže vidno in otipljivo, ljudje potrebujemo umetnike: ljudi s pogumom in talentom stopati na povsem nove poti, celo na območja, kjer poti ni, kjer se sled zariše šele za njihovimi koraki. Zgodovinsko preizkušeno je namreč umetnik tisti, ki hodi daleč pred svojim časom in je pripravljen na iskanje in osamljenost v svojem procesu ustvarjanja. Sam je s svojo vizijo, nestvarno, živečo le v njegovem duhu, podobno utvari, vse dokler ne zasije živa v umetniškem delu. Takrat umetnik iz svoje samote seže do nas in nam pokaže moč svoje vizije.
Lučka Lamai svoji notranji viziji neumorno sledi. Neustrašna je na poti iskanja potrditve, da moč njene vizije, moč svetov, po katerih potuje, lahko zadobi vidno in otipljivo obliko tako v njenem ustvarjanju, kakor v celotnem življenju. Njeno umetniško pot zaznamujejo eksperimenti z različnimi slikarskimi tehnikami. Popolna je namreč šele tista, ki omogoča popoln izraz. Tehnika valovitega platna, v kateri so nastala dela na pričujoči razstavi, je tista, ki je umetnici razkrila, da vizija (njena in vsaka druga) ima moč. Moč, da se izrazi. Z eno samo umetničino potezo v akrilno emulzijo namočeno platno v naključju prepuščenih gubah (pa je to res naključje?) pade na pripravljeno platneno podlago. Nastane relief mokrih platnenih gub, ki se hitro posušijo in otrdijo. Te, kakor po naključju nastale gube pa so tiste, ki manifestirajo moč vizije Lučke Lamai. Ker NE nastanejo po naključju, pač pa jih umetnica s svojim notranjim očesom (ali od tam, kjer se gledanje dogaja), vidi, še preden se v enkratnem zamahu njenih rok odgubajo v vidno. V procesu nastajanja umetnica sama postane del te tehnike, nepogrešljivi del, preko katerega se vizija lahko udejanji: njene roke so orodje, glavni akter je vizija… V tem pogledu smo priča izrednemu pomenu samega nastajanja umetniškega dela, kar nas lahko spomni na modernistično dojemanje umetniškega procesa, čeprav samo na videz ali le delno. Proces ustvarjanja Lučke Lamai namreč ni namenjen samemu sebi, njena dela niso sama svoj rezultat, namen tehnike valovitega platna ni zgolj raziskovanje izraznega dometa, ki ga le ta omogoča, pač pa je njen namen vidna manifestacija nevidnega, vidno udejanjenje dolgoletnega iskanja prehoda med fizično realnostjo in realnostjo duhovnega sveta.
Ta dela pa so tudi globoko sporočilna, v svoji kiparsko-slikarski pojavnosti se izražajo s prepoznavnim naborom podob iz narave in sveta elementarnih in drugih, ne vsem očem vidnih bitij, podob, ki jih naše intelektualno razumevanje še zmore stlačiti v svoj pojmovni svet, pri čemer mu pomagajo dokaj konkretni naslovi del. Vizije Lučke Lamai pa se skozi čas (dela so nastajala s premori od leta 1994 do danes) in njeno rast znotraj obvladovanja te svojevrstne tehnike vedno bolj izmikajo točno določenim pomenom. V začetku je njena roka v navdušenju nad tem, da se je vizija vidno uresničila, z barvami luščila njeno podobo in jo poudarila, ji dala sijaj mavrične melodije prelivanja mehkih gub v skoraj realne, vsebinsko prepoznavne podobe. V zadnjih delih pa govori samo še ritem gub; barve se izgubijo, izčiščenost beline in senc, ki jih riše reliefna podoba, pa dobijo neslutene kvalitete tiho vzvalovane površine misli, čustev, duha, vizije.
Spregovoriti je treba tudi o tem, kar te slike v gledalcu vzbudijo. Umetnost z glasbo na čelu ima to moč, da nas prevzame in nas odpelje tja, kjer ni besede (tudi besedna umetnost to zmore), na polje duše, duha, neubesedljivega. Francoski slikar iz obdobja romantike, Eugene Delacroix (1798–1863), je na primer trdil, da človeka, še preden ve, kaj je na sliki, če je ta res dobra, zadane njen magični akord, skupen vtis vsega, kar sliko sestavlja. To je poimenoval glasba slike in to v času, ko je vsako umetniško delo moralo imeti jasno vsebino. Kaj v tem pogledu lahko rečemo o valovitih platnih Lučke Lamai? Kakšen magični akord nas zadane, ko pred nami platno vzvalovi, kot bi bilo površina vode v vetru, kako na nas učinkujejo enkrat drobne, drugič velikopotezne, goste, ali v počasnem ritmu padajoče, dvigajoče se, ponekod nežne, drugod ekspresivne gube? Zavibrira le njihova površina in bolj ali manj prepoznaven motiv, ali tudi moč, ki jih je ustvarila? Znamo kot gledalci najti v sebi tisti delček, kjer se dogaja gledanje - videnje, kjer ni potrebno intelektualno razumevanje in kjer lahko začutimo, da obstajajo svetovi, ki jih moderna znanost končno sluti, v umetnosti pa se nam nenehno in že dolgo razkrivajo, a bi jih sploh v zadnjem času najraje stlačili v skupno vrečo nove duhovnosti, kjer ni nič preverljivega in je vse lahko samo plod domišljije? Hej, ampak z eno samo potezo! Taka skladnost, ritmiziranost in povednost? Učinek teh del na čute in duha je podoben učinku nežnega dežja ali tihe glasbe. Tega se ne da preprosto razložiti, opredeliti in poimenovati, niti ne odpraviti z zamahom roke. Temu lahko rečemo edinole: moč vizije.


Ana Marija Kunstelj
 



Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
Vikinglotto
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies