Razstava

Iz roda v rod

Avtorica: Nevenka Gorjanc

 

Nevenka Gorjanc in Urška Gorjanc-Kocmur, mati in hči; zdaj slikarki, ki sta v najstniških letih želeli postati modni oblikovalki.

 

Žal, se je mami, Nevenki Gorjanc, ob koncu osemletke bolezen poslabšala in ji onemogočila aktivno uporabljati roke, ter s tem preprečila tudi izpolnitev te in še marsikaterih drugih želja; hči, Urška Gorjanc-Kocmur, pa si je po končani srednji šoli premislila in se raje vpisala na Visoko šolo za risanje in slikanje. A ostal je dar, obema. Nevenka Gorjanc se je, kolikor se je dalo, prilagodila razmeram in začela slikati „z usti“. Iz povsem praktičnih razlogov je kmalu ugotovila, da je lažje in udobneje, če namesto težjih čopičev, ki jih slikarji običajno uporabljajo za oljne barve, drži v ustih čim lažje, s katerimi lahko enako uspešno ustvarja v svoji priljubljeni oljni slikarski tehniki. Z veseljem se je izpopolnjevala in mojstrila v realističnem načinu slikanja in leta 1989 postala članica VDMFM, Društva slikarjev, ki slikajo z usti in nogami. Od prodaje svojih del je iz njihovega švicarskega centra v Vaduzu prejemala mesečno rento, dokler ji je niso pred desetletjem ukinili na pobudo stanovskega kolega, ki se je trudil dokazati, da Nevenka Gorjanc ne spada v njihovo društvo, ker „ni“ paraplegik, saj njeno fizično stanje izhaja iz mišične distrofije ... Od takrat, pravi ustvarjalka, ne spada nikamor. Slikarska poteza Nevenke Gorjanc je fina in precizna, kar podpira njeno osnovno likovno orientacijo v realistični slogovni izraz. Kot ljubiteljici živali - za katere meni, da si lahko včasih do njih celo bolj odprt in sproščen kot do ljudi, ki so na trenutke preveč razumsko naravnani v naprezanju za „svoj obstanek in preživetje“- ji je slikanje tovrstnih motivov najljubše. Med njimi številčno izstopajo podobe konj v vsej svoji samozavestni fizični vehemenci, elementarni simbolni okretnosti, energičnosti, instinkitvnosti, prostosti in svobodi. Da je anatomsko zahtevno upodobiti konja, povedo tudi marsikateri akademski slikarji.

 

Pa vendar ji konji, po razstavljenih slikah sodeč, ne predstavljajo nikakršnih posebnih težav pri upodabljanju. Še več, slika jih znova in znova, tudi v številnih celopostavnih kompozicijskih različicah, vsakič detajlno izdelanih - pa naj gre za odbleske svetlobe na lesketajoči se dlaki, podobe razkošnih in razmršenih griv … Tu je njena prepoznavnost, njen osebni likovni izraz; v natančni potezi, dosledni odslikavi in optimalnih kompozicijskih, barvnih in svetlobnih pogojih, ki jih izbere za svoje motive. Te kontrastira ter jih postavlja pred prosojna, zračna in abstraktna ozadja, da jih s svojo navidezno nevtralnostjo, simbolno in sporočilno nadgradi ter učvrsti prizor in njegove detajle. V pogledu na krzno živali občutimo strukturo in kakovost dlake, njeno čvrstost, gostoto, mehkobo in sijaj - pa tudi karakter; ljubkost, ustrežljivost, prisrčnost in samosvojost naslikane živali. Četudi se slikarka trenutno manj ukvarja s portreti - svoj nov slikarski izziv je našla v motivih iz sveta čebelarstva – tem, kar jih je naslikala, ni kaj oporekati. Med njimi bomo sicer našli manj portretov odraslih kot otrok, pa
vendar veliko iskrivih, zvedavih in intuitivnih pogledov majcenih fantkov in punčk.

 

Nuša Podgornik

 

Slike 

 

Od realizma do abstrakcije

vrh __^

Avtorica: Urška Gorjanc - Kocmur

 

V opusu Urške Gorjanc-Kocmur, diplomantke Visoke strokovne šole za risanje in slikanje, opažamo različne teme in slikarske tehnike ter številne slogovne in avtorske pristope, v katerih se je poskušala in soočala hkrati s svojo lastno intenco v času študija. Ugotovila je, da ji bolj odgovarjajo večji formati in hitro sušeče se akrilne barve ter da ji realizem že v zhodišču daje več ustvarjalnega elana kot abstrakcija, za katero pravi, da njeno ustvarjalnost vsaj zaenkrat preveč „uspava“ in sprosti. Pa vendar abstraktne površine v njenih delih vedno spremljajo prevladujočo realistično zamisel ter v kombinaciji prepoznavnosti in abstrahiranosti določajo ustvarjalkin likovni izraz. Poleg kolorita: jasnih, izrazitih in večinoma toplih rožnatih barv, je za avtoričina dela značilna tudi poudarjena svetlobnost, ki daje slikam pomemben simbolni akcent; gre za svetlobo kot nasprotje teme: za optimizem, jasnost, veselje … za mističnost in magičnost s katero ta ožarja delo Svetlobni gozd, motive cvetov … še največkrat pa svetlobno žarijo kar slike same, njihovi viri in izviri svetlobe.

 

V delih Urške Gorjanc-Kocmur vlada praviloma simetrija in uravnoteženost. Seveda obstajajo tudi izjeme, kot je na primer podoba Gerbere, postavljene v kvadratni format, s kompozicijsko radikalnim izrezom cveta in njegove povečave. Pa vendar je večini slikarkinih del lastno neko posebno dinamično in vrtinčasto krožno gibanje, ki ga zaznamo v slikah oziroma v njenih posameznih lementih. Razen v razstavljenem aktu, so v drugih delih te tendence precej bolj očitne in jasne. Na sliki Rim na primer, ki je v osnovi simetrično in uravnoteženo delo, a bolj kot shematizirani plesoči figuri, ustvarjata dinamiko prav pozlačeni polkrožni formi levo in desno spodaj. Svetlobni gozd v celoti preveva dinamično in vrtinčasto gibanje, kakor tudi Gerbero in njene izrazite krožne forme, pa Obraza in več kot očitne vrtinčasto žarkaste linije las … Slednje je tudi edino ustvarjalkino monokromno delo, z zgovornim barvnim detajlom, ki ga ne smemo spregledati: izza „maske“ na sliki zre v nas modro oko!

 

Je pogled skozi „masko“ bolj „moder“ in bolj resničen kot tisti brez nje? Zagotovo pa bolj moder in poglobljen v odkrivanju sebe in sveta, svojih in njegovih barv skozi ustvarjalen proces kot je v tem primeru slikanje za mamo in hči, Nevenko in Urško Gorjanc-Kocmur.
 

Nuša Podgornik

 

Slike



Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
Vikinglotto
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies