Razstava

Drobne ptice mojega srca

Od začetkov svojega zavedanja je bil povezan z njo – z zemljo. Bila je del njegovega bivanja in v njem je pustila neizbrisen pečat. Preprosto, zaznamovala ga je. Danes zaznamuje on njo. Še naprej s spoštovanjem in z ljubeznijo… Pred dobrim desetletjem je namreč v njegovem življenju začela odigravati povsem drugačno vlogo. Ni bila le dobrina, vir preživetja in del rasti, kepa narave, spreminjajoča se materija zemeljske skorje, slikovitost ambienta, nekaj, kar ima svojo naravno barvo, strukturo in teksturo. Postala je snov njegovega stvariteljstva, njegova »materia prima«, ki je začela dobivati nove pojavne oblike, tvarina, ki se je voljno podrejala njegovim prstom, senzibilno sledila njegovim mislim in prisluhnila čutenjem. Postala je idealno sredstvo za uresničitev tistega, kar se je skrivalo v Skubinovi intimi, kar je zaposlovalo in razpredalo njegove miselne niti, kar je bivalo v svoji »abstraktni«, »irealni«, »nesnovni« obliki – zgolj kot ideja. Skozi stvariteljske metamorfoze materiala izjemne odzivnosti je postala otipljiva in zgovorna stvarnost, pogosto tihih, komaj slišnih likovno-formalnih besed, ki pogleda ne zaposlujejo le s površinsko lepoto, temveč sedajo naravnost v srce...
 

Kreativna prizadevaja Ivana Skubina so bila najprej namenjena posodi. Avtor se ni ukvarjal z njeno primarno vlogo, z njeno utilitarnostjo. O njej je razmišljal kot o odprti formi, o »lupini«, ki jo lahko napolnimo z žlahtnimi vsebinami. Skratka, o posodi z odkrito izraženim principom sublimacije. Iz posode so se razvile oblike z jasno artikulacijo. V njih so se postopoma in latentno začele porajati vsebine, ki so asociirale na človeške podobe. Predstavljale so izrazitejšo in nekoliko govornejšo pripoved o pojmovanju posode. Nato se je Skubin začel vse bolj ukvarjati s pojmom gibanja. Snov, ki je živa namreč mora živeti tudi takrat, ko je podrejena avtorjevi ideji. Tako so začeli nastajati lebdeči, leteči objekti, v katerih so se nenehno izmenjavale aluzivne in nealuzivne prvine. Zdi se, da je avtor v njih v plastične oblike lovil drobne utrinke svojih misli. Prav ob teh se je začel vse bolj zaustavljati. Nastale so ptice, v katerih se formalni in ikonografski besednjak povežeta v sinergijo ter tako predstavljata objektivizacijo gibanja samega. O njem avtor spregovori v povsem subjektivni interpretaciji, razpeti od zgovorne oblike do prezentacije artefakta, v smislu celovitosti prostorskega vkomponiranja.


Ptice. Ptice, ki gnezdijo v srcu Ivana Skubina in nato zapustijo svoje toplo domovanje ter se fizično utelesijo, realizirajo v materiji. Estetsko dovršene in oblikovno prečiščene, s povsem stilizirano obrisno linijo. Prepričljive in tako zelo avtorsko zaznamovane so. Premorejo izjemno taktilno reliefnost površine. Zdi se, kot bi Skubin svojo motivno izbranko za trenutek zaustavil in si jo približal v njeni najčistejši obliki, v napeti, vitalni formi, polni čutnosti in haptičnosti, zgoščeni in enoviti, pa tudi odprti, ubrani v esteski in revitalizirajoči ritem polnih in praznih prostorov. Iz določenega pogleda nas na ptice široko razprtih kril spominjajo tudi njegovi lebdeči, leteči objekti. Če pa odmislimo vse tovrstne asociativne namige, ostane le  istvo, podoba in prispodoba lahkotnosti in zračnosti. Ostane tisto, kar odlikuje ptice Ivana Skubina in usmerja njegova ustvarjalna zanimanja.


Pristna navezanost na zemljo, na naravo ostaja prisotna skozi celoten ustvarjalni proces. Avtorjeva kreativnost namreč temelji na poudarjenem iskanju posebnih efektov, in to v različnih ustvarjalnih fazah, saj se preko modeliranja gline prenese do glaziranja in žganja, za katero se poslužuje predvsem stare japonske tehnike, imenovane raku. Njene efekte dopolnjuje z lastnimi recepturnimi dodatki in spoznanji. Za glaziranje se poslužuje povsem naravnih materialov, kot bi se še enkrat rad globoko priklonil materi Zemlji, kot bi še enkrat rad razgalil njeno podobo, naglasil in z nečim novim in pristnim uglasil svojo stvaritev. Želi, da povrhnjica njegove skulpture dobi posebno, arhaično patino, brez »cenenega« leska. Tudi sam noče bleščavosti. Ne sili v ospredje. Tih, miren in zamišljen je. Sprehaja se v svojem svetu. A tako zelo ustvarjalno prepričljivo in dovršeno. In zato svetlo v ospredje prihajajo njegova dela, ki jih vselej znova opazi ne le ljubiteljska, temveč tudi strokovna publika. Še več, keramične stvaritve Ivana Skubina so zelo pogosto postavljene na piedestal nagrajenih umetnin. Le najčistejše misli se lahko dvignejo. Visoko. In poletijo. Tako kot ptice Ivana Skubina. Lahkotne so v čistosti in jasnosti forme. Njihov let pa je prepričljiv in sporočilen.


In vedno znova se vračajo v svoje domovanje, v toplo gnezdo srca, da bi od tam ponovno poletele. V novi, drugačni, variabilni obliki, v kateri bivajo še bolj pristne in še bolj žlahtne avtorjeve misli. Te so v vsakem njegovem stvariteljskem delovanju nagnjene k poenostavitvam oblik, da bi tako lažje začutili izrazno moč in sporočilnost. Omejevanje na bistveno pa vodi njegov ikonografski repertoar do form, ki učinkujejo kot simboli in znamenja. Vsa Skubinova ustvarjalna prizadevanja se namreč podrejajo njegovi osebni askezi in se na sugestiven način vračajo k izvornemu.


Okolje pripomore k formiranju določenega tipa ljudi. In tako s pticami, vsak v svojem mediju in vsak na svoj način razmišljata pesnik Alojz Gradnik in keramik Ivan Skubin, dva človeka Brd. Njune stvaritve se na tokratni
razstavi simbolno srečujejo ter oblikujejo zanimiv umetniški dialog. In postajajo še bolje razumljene in globlje izpovedne.


Anamarija Stibilj Šaj

 

Keramične skulpture in slike



Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
Vikinglotto
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies