Razstava

Sledi nekega časa

Od Krasa v slovensko Istro in Primorje nas bo tokrat popeljala razstava slikarskih del Friderika Hrasta. Obe pokrajini sta po svoji slikovitosti in bogati kamniti dediščini izjemni in vedno znova navdušujeta številne umetnike in najrazličnejše ustvarjalce. Njih podobe in zgodbe sta dolga stoletja v sožitju sooblikovala narava in človek. Veliko sonca, belega kamna, rdeče zemlje in burje, z vonjem po vinski trti, soli in mediteranskem zelenju je uglasilo značilno življenjsko okolje.

Tudi Hrastovo slikarsko pripoved je pomenljivo zaznamovala razgibana kraško - primorska pokrajina, s svojo značilno stavbno in kulturno zgodovino. Na kraškem robu nad Črnim kalom, na prelepi panoramski točki nad pečinami, v Črnotičah, je našel svoj drugi dom, kamor se nenehno vrača po svoj mir in nova doživetja. Tu je narava sama poskrbela za svojo enkratno in mogočno očarujočo kreacijo. Zato Kras, na katerega je navezan na prav poseben način, domuje na njegovih platnih kot odslikava preteklosti in sedanjosti.

V Številnih upodobitvah se je, nemalokrat z veliko natančnostjo risbe, poglobil v kompozicijo, v resničnost krajinskega izreza, v osamljene ambiente, v nadrobnosti, v svetlobo in senco, v patino kamnitih zidov, ozkih ulic, dvorišč, hiš, vasi, vodnjakov, portonov in zvonikov. Tu in tam še lahko srečamo kakšnega človeka, ki skrbi, da ognjišče v njegovi stari hiši ne bi ugasnilo. Čeprav je to svet, ki nezadržno izginja, ga avtor doživlja in prikazuje kot lepo urejenega in vase umaknjenega, od vsega, kar bi zmotilo njegov mir. Kot bi slikar hotel ustaviti čas, zato da ne bi pozabili od kot prihajamo in kam gremo. Upodobitve ostajajo dokumenti nekega časa in prostora. Da bi jim dal še večjo trajnost, jih slika izključno v tehniki olja na platno, tehniki, ki še vedno ostaja cenjena kot tradicionalna in najžlahtnejša slikarska zvrst. Na platnih bomo lahko srečali bolj ali manj znane kraje ter značilne zgodovinske točke in vedute (npr. Hrastovlje, Krkavče), nekaj pa je tudi skritih kotičkov, ki jih ne poznamo in so mu še posebno ljubi.

Kot dojemljiv opazovalec je z veliko mero samodiscipline, vztrajnosti in likovnega posluha prišel do mnogih spoznanj in tudi do tistega, ki mu je narekovalo, da vsaka upodobitev ni zgolj le odslikava ali vtis stvarnosti, temveč da ima vsaka tudi svoj življenjski utrip, globlji izraz in sporočilo. Zato želi v krajinskih motivih vedno poiskati tisto estetsko skladje sestavin, ki jih posreduje določen realni izrez in nudi obenem možnost izražanja lastnih čustvenih stanj in razpoloženj. Toplina barve je prisotna povsod. Prevladujoče so rjave in živahne zelene barve, nemalokrat ožarjene s svetlobo popoldanskega sonca. Arhitekturna krajina torej kaže različne podobe, v različnih svetlobah, skozi niz letnih časov, kar avtor poudarja z izbranimi barvnimi lestvicami, od tonsko umirjenega do živahnega kolorita. S pozornostjo se posveča odnosu med površino in prostorskim učinkom, razmerju med plastičnostjo in barvo ter povzame geometrijsko, nekoliko stilizirano podajanje arkitektutrnih volumnov. Izbor barv je razgiban in uravnotežen, plastenje nanosov je mehko. Trdna realistična zasnova se preveša lahko v bolj lirično in melanholično razpoloženje ali se celo dotakne ekspresivnejšega prijema. Tu seveda ne gre zgolj za čiste likovne forme, temveč tudi za izrazno, torej simbolno moč motiva. Priteguje ga predvsem staro vaško stavbarstvo, ki ga interpretira v duhu časa in prostora, nekako ponotranjeno - intimno. S tem, ko gledalcu slika približuje svojsko metafizično poetiko, mu vzbuja poseben občutek spoštljivedistance in hkrati bližine domačnosti. Ravno zato je s svojimi slikarstvom Friderik Hrast blizu ljudem, saj posreduje in ohranja veliko podeželske topline, s smislom za vedno privlačno slikarsko izražanje. Po dinamični barvitosti prepoznavamo njegove izrazito osebno podoživete motive - včasih nostalgične in patinirane, kdaj drugič idilične, s pridihom skrivnosti, ki dajo vedeti, da se z naklonjenostjo spominja velikih primorskih slikarjev, kot sta bila tudi V. Pilon in L. Spacal. V njih želi obujati spomin na starožitnosti, na izginjajočo etnološko in kulturno dediščino in tako v žlahtem tonu nadaljevati tradicijo slovenskega krajinarstva.

Nekatera dela imajo še posebno zanimivo sporočilo. Eno takšnih je gotovo "Istrska instalacija", kjer je bilo, starih in novih predmetov polno kmečko dvorišče, imenitna priložnost, da je slikar s parodijo izrazil svoj pogled na t.i. novodobne umetniške instalacije. V sliki "Vanca ima rada rože" je upodobil resnično osebo, ki ji rože pomenijo, takorekoč, ves svet in življenje. To je bila tudi avtorjeva, ne le likovna, temveč tudi psiho-sociološka študija. Srečali bomo tudi sliko "Boškarini"- vprego težkih volov, ki jih verjetno ni več najti v slovenski Istri. V zapuščenih hišah in pozabljenih dvoriščih (slika "Skromen dom") prikliče spomine na skromno življenje tistih časov, ko je marsikje domovala prava mizerija, pa vendar so v njej znali biti ljudje tudi srečni in veseli, povezani v ljubezni in družinskem krogu.

Friderik Hrast je v svojem slikarstvu zaobjel mnoge ravni. Slikanje doživlja kot razmišljanje in predanost, kot nadvse resno in hkrati sproščujočo vsebino življenja. Izoblikoval se je v prepoznavnega slikarja, ki je že zdavnaj presegel običajno ljubiteljsko vnemo, dosegel je namreč mnogo več. O tem nas bodo gotovo prepričala dela sama. Je človek intelektualne širine in velik občudovalec umetnosti, ki jo z zanimanjem spoznava in odkriva ob vsaki priložnosti. Vedno in povsod ga spremlja spoštljiv odnos in tankočutnost do življenja, narave in ljudi. Niso ga zavedli sodobni likovni tokovi, ves čas ostaja zvest lastnemu, nekoliko poetično obarvanemu realizmu in dokazuje, da se znotraj tega slogovnega okvira da narediti še veliko. Njegova pripoved je jasna in prepričljiva, morda tihotna, pa vendar ne brez življenjskega utripa ali celo vedrine. Slike bi lahko ostale neme pričevalke svojega časa, a imajo svoja sporočila in zgodbe, zato pripovedujejo.

Friderik Hrast živi z željo, da bi dragocen svet slovenske pokrajine, ki jo bo morda spremenil že jutrišni dan, ohranil v njeni najlepši in najiskrenejši slikarski podobi. Na pričujoči razstavi si bomo lahko ogledali le delež zadnjih sedmih let, iz njegove, sicer obsežne in bogate slikarske zbirke.

 

Polona Škodič

 

 



Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
Vikinglotto
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies